»Čustva pri delu pred Michelangelovim delom, na primer, so resnično nepopisna, a recimo, da poskušam pri delu ostati profesionalna, osredotočiti se moram na material in na delo, ki ga moram opraviti, saj bi me sicer čustva povsem ohromila.«

»Vsakokrat se mi zdi, kot da nekaj delam prvič in se temu šele privajam. Poleg tega, da je izziv, je tudi ogromen stres.«

»Zagotovo se vam včasih zdi, kot bi bili vaši napori zaman.«

»Takrat sem bila še zelena in res počaščena zaradi vabila med legende.«

»Sem nekdo, ki nima nikogar za seboj. Ne stranke, ne ceha, ne katedre in ne računa na Twitterju. Delam, kar se mi zdi prav, in sem pri tem pogosto osamljen.«

»Otroci potrebujejo občutek varnosti, ki jim pomaga vzpostaviti zaupanje v svoje starše.«

»Ko vidiš prve korake, prve besede teh otrok, je to nekaj neprecenljivega. V tistem hipu bi to rada delila s prav vsakim, ki je dal donacijo, pa to seveda ne gre.«

»Kot otrok sem bil v svojem vrtcu prvi, ki je znal brati. Zdaj govorim o knjigah, jih urejam in prevajam. To delo bom nadaljeval. V tej državi pa se ne počutim več dobro.«

»Lepo je, malo se pogovarjaš, in če imaš stranke rad, je to še lepše.«